Kazino brez licence zakon: kaj dejansko piše v ZIS in registrih

Kdo sme v Sloveniji prirejati igre na srečo

Prvi odstavek 3. člena ZIS pravi, da je prirejanje iger na srečo izključna pravica Republike Slovenije, razen kjer zakon določi izjemo. Peti odstavek istega člena postavi zgornjo mejo teh izjem: klasične igre na srečo smeta trajno prirejati največ dva prireditelja, za posebne igre v igralnicah pa je mogoče podeliti koncesije za največ 15 igralnic in 45 igralnih salonov.

Spletna igra pri tem ni samostojna kategorija. Prvi odstavek 3.a člena določa, da igre na srečo po internetu lahko prirejajo le družbe, ki že imajo koncesijo za klasične igre ali za igre v igralnici, in sicer le tisto spletno igro, ki je poimensko zapisana v njihovi koncesijski pogodbi. Vloge za samostojno spletno koncesijo torej ni kam vložiti – gre vedno za dodatek k že obstoječi koncesiji, ne za ločeno dovoljenje.

Skupno število mest, ki jih zakon predvidi, je torej omejeno: dva prireditelja klasičnih iger, do 15 igralnic in do 45 igralnih salonov. Med temi mesti ni niti enega samostojno spletnega – to je razlog, da vprašanje kazino brez licence zakon pri spletni ponudbi nima drugačnega odgovora, kot ga ima pri klasični igri: gre za isto koncesijo, samo razširjeno na dodaten kanal.

Tretji odstavek istega člena doda še obveznost, ki velja po podelitvi: koncesionar mora svoj informacijski sistem povezati s sistemom nadzornega organa in mu zagotoviti bralni dostop do aplikacij, podatkov in sistemskih zapisov. Ta obveznost velja izključno za koncesionarje znotraj sistema, ne za družbe, ki delujejo po tuji licenci zunaj njega.

Kaj plača prireditelj, ne igralec

1. člen ZIS je določba, ki jo spletne strani najpogosteje napačno pripišejo igralcu. Prvi odstavek kaznuje pravno osebo, ki brez dovoljenja oziroma koncesije priredi igro na srečo, z globo od 30.000 do 250.000 evrov. Četrti odstavek isto ravnanje – prirejanje – prenese na fizično osebo, z globo od 1.500 do 5.000 evrov.

Ključna beseda v vseh štirih odstavkih je glagol »priredi«. Kaznovan je torej tisti, ki igro organizira, ne tisti, ki pri njej sodeluje kot igralec. Posameznik iz četrtega odstavka je fizična oseba, ki sama prireja igro na srečo brez dovoljenja – to ni opis igralca, ki pri tuji znamki vplača in igra.

Vmesna odstavka istega člena razširita krog kaznovanih oseb še na samostojnega podjetnika in na odgovorno osebo pravne osebe – vedno v vlogi tistega, ki igro organizira ali za organizacijo odgovarja, nikoli v vlogi stranke, ki pri igri sodeluje. Kdor torej po tem členu bere kazino brez licence zakon kot določbo proti igralcu, člen bere narobe: subjekt vseh štirih odstavkov je prireditelj v eni od štirih pravnih oblik, ne igralec.

Sedmi člen ZIS, ki ga spletne strani prav tako rade navajajo kot dokaz proti igralcu, je zgrajen po enakem vzorcu. Prepoveduje sprejemanje vplačil in obljubljanje dobitkov osebam, ki nimajo ustreznega dovoljenja – obe dejanji, sprejemanje in obljubljanje, izvaja izključno ponudnik, ne igralec, ki vplača ali prejme dobitek.

Kdaj je udeležba sploh prekršek

ZIS pozna eno samo ozko določbo, ki neposredno omeji udeležbo pri igri, in ta velja izključno za zaposlene. 86. člen prepove delavcu igro pri koncesionarju, pri katerem je zaposlen. 119. člen za kršitev te prepovedi predpiše globo od 500 do 3.500 evrov.

Krog oseb, na katere se ta prepoved nanaša, je torej vnaprej zamejen na zaposlene pri istem koncesionarju, ne na igralce na splošno. Za igralca, ki ni zaposlen pri nobenem koncesionarju in ki igra pri znamki brez slovenske koncesije, ta konkretna določba ne velja.

Zakon poleg tega v 83. členu določi, da je vstop v igralnico dovoljen le osebam, starim najmanj 18 let, kar je določba o dostopu do fizičnega prostora igralnice, ne o udeležbi pri spletni igri pri tuji znamki. Nobena od teh določb – 83., 86. ali 119. člen – ne opisuje splošne prepovedi za igralca, ki pri tuji spletni znamki zgolj igra.

Kdo dandanes dejansko nadzoruje

Besedilo drugega odstavka 3.a člena ZIS še vedno govori o »Davčni upravi Republike Slovenije« kot nadzornem organu – ime, ki ga danes uradno ni več. Specializirani urad, ki se je nekoč posebej ukvarjal z nadzorom prirejanja iger na srečo, je ukinjen in danes ne deluje; stran, ki ta urad navaja kot delujoč organ, torej ni bila posodobljena.

Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) na svoji strani zapiše, da nadzor na področju iger na srečo izvaja prav ona, kar potrjuje tudi temeljna stran gov.si (branje 8. septembra 2026). Koncesije podeljuje vlada, upravni del postopka in registre pa vodi ministrstvo za finance na podlagi šestega odstavka 3. člena.

Kaj je objavljeno na gov.si in kaj ni

Na temeljni strani gov.si so objavljeni štirje registrski izvlečki v obliki PDF (branje 8.–13. septembra 2026): register prirediteljev klasičnih iger na srečo, register koncesionarjev za igralnico, register koncesionarjev za igralni salon in register koncesionarjev za prirejanje spletnih iger na srečo v igralnici.

Vsi štirje izvlečki naštevajo podjetja, ki dovoljenje ali koncesijo imajo – gre za belo listo, ne za črni seznam. Seznama blokiranih domen ali igralnic na gov.si ni objavljenega, in enako velja za register izdajatelja tuje licence, ki ga uporablja posamezna igralnica iz naše lestvice.

Kako nastane blokada posamezne domene

Finančna uprava na svoji strani opiše postopek, po katerem lahko dostop do posamezne strani vseeno postane omejen: »Če kršitelj, ki prireja igre na srečo preko spleta, odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo ne izvrši, lahko FURS predlaga sodišču, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani.«

Zaporedje je torej trostopenjsko: odločba o prepovedi, njena neizvršitev, predlog sodišču. Vsak korak teče proti prirejatelju kot pravni osebi, ne proti igralcu, in noben od korakov ne poteka prek javno objavljenega seznama – blokada nastane posamično, za vsako domeno posebej, prek upravnega in sodnega postopka.

Za bralca to pomeni dvoje. Prvič, domena, ki danes deluje, lahko jutri postane nedostopna, ne da bi bila o tem predhodno objavljena splošna napoved. Drugič, ker gre za postopek proti podjetju in ne proti igralcu, blokada sama po sebi ne pomeni, da je bil igralec, ki je pri tisti znamki igral, kakorkoli sankcioniran. Kam se je v primeru spora z operaterjem sploh mogoče obrniti, opisuje stran o sporu z operaterjem brez koncesije.

Register samoizključitve, ki ga nismo našli

Poleg registra koncesionarjev smo iskali tudi nacionalni register samoizključitve – seznam oseb, ki so same zahtevale, naj jim bo igra nedostopna, in ki bi ga moral prireditelj preveriti pred sprejemom igralca. Na temeljni strani gov.si in v štirih objavljenih registrskih izvlečkih takega registra nismo našli; vsi štirje izvlečki naštevajo podjetja, ne posameznikov.

To je ugotovitev našega branja na dan preverjanja, ne dokončna trditev, da tak register v nobeni obliki ne obstaja. Če je objavljen na mestu, ki smo ga spregledali, bo ta stran popravljena po postopku, opisanem na strani o metodologiji branja pogojev. Kam se lahko obrne igralec, ki pri sebi prepozna težavo z igranjem, ne glede na to, kaj o tem pravi zakon, pojasnjuje stran o pomoči pri odvisnosti od iger na srečo.

Zakaj koncesija in tuja licenca nista isto

Beseda »licenca« pri tej temi pogosto zavaja, ker izvira iz ureditev, kjer dovoljenje dobi vsak, ki izpolni javno objavljene pogoje. Slovenski mehanizem je koncesija: pogodba med državo in konkretno družbo, sklenjena po presoji vlade in ministra, ne po samodejni izpolnitvi meril. Tretji odstavek 3. člena ne pravi, da koncesija pripade tistemu, ki merila izpolni – pravi le, kaj vlada in minister pri odločanju upoštevata: nasičenost trga, trajnostni razvoj, družbene in okoljske učinke, turistično utemeljenost, izkušnje prosilca, njegovo finančno sposobnost in poravnane davčne obveznosti.

Igralnica, ki navaja licenco Curaçao Gaming Authority ali Anjouan Gaming Board, torej nima ekvivalenta slovenske koncesije, ampak dovoljenje povsem druge vrste, izdano po pravilih druge države; kako se taka licenca preveri in kaj dokazuje, pojasnjuje stran o tujih licencah. Kazino brez licence zakon v slovenskem pomenu besede pomeni brez slovenske koncesije – ne pomeni nujno brez kakršnegakoli tujega dovoljenja.

Kako isto vprašanje rešujeta Poljska in Portugalska

Primerjava s sosednjima ureditvama pokaže, da ZIS ni edini možni pristop. Poljski kazenski davčni zakonik v 107. členu, § 2, kaznuje tudi osebo, ki na poljskem ozemlju sodeluje pri tuji igri na srečo ali tuji stavi, z denarno kaznijo do 720 dnevnih zneskov ali z zaporom do dveh let ali z obojim. Poljska torej udeležbo igralca izrecno opredeli kot kaznivo ravnanje, kar ZIS pri igralcu, ki ni zaposlen pri koncesionarju, ne stori.

Portugalska ureditev gre po tretji poti: igro na strani nelicencirane družbe opredeli kot lažji prekršek, kaznovan z globo, za fizično osebo do 2.500 evrov. Gre za upravno sankcijo, ne za kazniv čin, in upravni postopek, ne kazenski. Trije sistemi torej na isto vprašanje – kaj se zgodi z igralcem – odgovorijo različno, kar je razlog, da povzetkov iz tujih besedil ni mogoče preprosto prenesti čez mejo.

Razpon med tremi ureditvami je širok: na eni strani zaporna kazen do dveh let po poljskem pravu, na drugi upravna globa do 2.500 evrov po portugalskem, na tretji, slovenski strani pa za igralca, ki ni zaposlen pri koncesionarju, nobena od teh dveh poti. Prevod poljskega ali portugalskega članka o »kaznih za igralce« bi na slovenskega bralca prenesel pravilo, ki v ZIS preprosto ne obstaja – to je najpogostejša napaka, ki se pri tej temi pojavlja na spletu.

Kaj to pomeni za bralca

Iz zbranih členov sledi nekaj konkretnega in nekaj, kar namenoma ostaja odprto. Konkretno je to, da 110. člen kaznuje prirejanje, ne udeležbe, in da 119. člen udeležbo omeji izključno na zaposlene pri koncesionarju. Odprto ostaja vprašanje, kaj se zgodi z denarjem na računu tuje družbe, če pride do blokade domene – ZIS na to vprašanje ne odgovarja, ker odgovarja le na vprašanje o prekrških.

Ta stran ne svetuje, kako se izogniti kateremukoli od opisanih postopkov, in ne ocenjuje, ali je igra pri tuji znamki za bralca primerna izbira. Navaja le, kaj v besedilu piše, s členom in datumom ob vsaki trditvi.

Kaj se zgodi, če se zakon ali register spremeni

ZIS in registri na gov.si niso statični dokumenti. Zakon se lahko spremeni z novelo, registrski izvlečki pa se posodabljajo neodvisno od zakonskega besedila. Kadar se katera od trditev na tej strani izkaže za zastarelo, jo nadomesti popravek z novim datumom branja – staro besedilo ne ostane objavljeno vzporedno z novim, ker bi to bralca zavajalo.

Enako pravilo velja za primerjavo s Poljsko in Portugalsko: oba tuja predpisa se lahko spremenita neodvisno od ZIS, zato je datum branja naveden tudi pri njiju, ne le pri slovenskem delu strani.